Čas postavljanja smrekic, jaslic in obdarovanja z darili je tu. Zato vam vsem želim vesele praznike, čimveč notranjega miru, osebnega zadovoljstva in seveda zdravja v prihajajočem letu 2012. Pa seveda veliko dobrih animejev in mang 
Da ne bo tako pusto prilagam še dve božično obarvani anime slikici:
Kaj pravite na to figuro? Bi jo imeli?
Kaj pa na ta cosplay?
Kdo oz. kaj sploh je Catherine? V bistvu gre za japonsko video-igro. Več si lahko preberete na wikipediji.
Vas zanimajo animeji (japonske risanke) ali mange (japonski stripi). Pridružite se največjemu anime/mange spletnem portalu SloAnime ali pa na njihovem forumu kaj pokomentirajte. Vsak komentar je dobrodošel.
Kot zanimivost: pred kratkim se je tudi zaključil največji anime/manga dogodek v Sloveniji (novoletka 2011). Več o samem dogodku in programu pa na novoletkini uradni strani. Za vse, ki ste/smo zamudili pa lahko na SloAnime strani najdete foto in video gradivo iz novoletke 2011. Spodnja slika pobrana iz SloAnime foruma.
Dekle cosplaya lik iz anime serije C – Control. Več o samem cosplayu si lahko preberete na wikipediji, jaz pa bom raje nalimal par slikic
Še nekaj drugih slikic…
So vam všeč ?
Spomladanska sezona animejev se bliža h koncu in med njimi se je ravnokar zaključila tudi ena mojih ljubših serij Ano Hi Mita Hana no Namae wo Bokutachi wa Mada Shiranai (v angleščini We Still Don’t Know the Name of the Flower We Saw That Day). Precej dolg naslov, zato lahko anime poimenujemo kar krajše Ano Hana, ki se je zraven animeja C – The Money of Soul and Possiblity of Control predvajal v programskem bloku noitaminA, kjer srečujemo animeje boljšega kalibra, ki so namenjeni predvsem širšemu občinstvu in ne specifično otakujem. Čeprav po zimskem razočaranju nad Fractalom ne bi ravno trdil, da so vse serije v noitaminA bloku kvalitetne. Je pa AnoHana definitivno popravila vtis.
Anime je bil kratek a “sladek”. Dolžina same serije je 11 epizod, kot je trend pri noitamini, kar je bilo po mojem mnenju ravno prav. Dvomim, da bi daljša dolžina animeja ohranila tako odlično vzdušje. Žanrsko gre za nekakšno mešanico drame, tragedije, romance in delčkov življenja z dodatkom nadnaravnega (duh).
Zgodba govori o šestih likih oziroma skupinici prijateljev iz otroštva (Jintan, Menma, Anaru, Yukiatsu, Tsuruko in Poppo). Kot otroci so bili zelo dobri prijatelji, vendar se po smrti Menme nekako razidejo in nadaljujejo vsak svojo pot. Nekaj let kasneje spoznamo Jintana, nekdanjega vodjo te skupine, ki je sedaj postal hikikomori. Odtujil se je od ljudi, zaprl vase, ne obiskuje več šole, nima prijateljev in večinoma samo poležava doma. Nakar nekega dne dobi nepričakovani obisk. Pred njim se pojavi duh starejše Menme, ki mu pove, da se je vrnila zato, ker še ji ni izpolnil želje. Ampak, da željo izpolni se mora najprej druščina spet zbrati skupaj, kot v starih časih. In tu nastopi še en problem. Kaj je sploh Menmina želja… ?
Na začetku sem bil malce presenečen glede nekaterih moe scen v noitamini. Ni nekaj vsakdanjega in zagotovo veliko tveganje po slabem izhodišču zimskega Fractala. Na srečo je bilo vse skupaj odlično izpeljano. AnoHana začne raziskovati kaj točno se je zgodilo med temi prijatelji, po tem, ko je Menma umrla. Sprašujemo se ali je Menma le halucinacija in plod Jintanove domišljije ali pa je resnično duh? Vsi liki so odrastli in se nekako premaknili naprej. Ampak navidezno še vedno živijo v preteklosti s potlačenimi dogodki in tudi čustvi, ki jih bodisi skrivajo ali pa zatirajo kako drugače. AnoHana je zgodba o razumevanju, obžalovanju, prijateljstvu, odraščanju… Zgodba o tem kako lahko ena tragična smrt spremeni življenje otrok za vedno. Medtem, ko nadaljuješ svoje življenje ti v podzavesti še vedno ostajajo spomini in krivde iz preteklosti, predvsem pa smrt. Nekdanji prijatelji skozi različne konflikte počasi spet prihajajo na stara pota, odkrivajo tako vesele kot žalostne spomine in se spet zbližujejo.Vsak lik je bil edinstven in je imel svojo unikatno osebnost, a vsi so bili nekako povezani. Serija se je najbolj opirala na gradnji odnosov med liki, njihovem odraščanju, vse skupaj podkrepljeno s čustveno in močno zgodbo. Le malokateremu animeju uspe v pičlih 11 epizodah v zgodbo stlačit toliko drame in čustvenih trenutkov. AnoHani je uspelo! Rekel bi, da je nekakšno sporočilo animeja tudi, da neglede na to kako težko ali boleče je življenje, bodisi ob tragediji ali čemur drugemu; venomer se moramo premakniti naprej in nadaljevati življenje. Nikakor pa ne smemo pozabiti na lepe trenutke in jih ohranjati v spominu – najboljše v družbi starih dobrih prijateljev
O sami produkciji animeja ne bi kaj dosti govoril. A-1 Pictures it is. Animacija je bila čudovita, preprosta in tekoča ter zraven razvoja likov tudi eden najboljših aspektov serije. Večina produkcije je enake kot v animeju Toradora in Honey and Clover. Je tudi originalno delo, to pomeni da ne bazira na nobeni mangi/igri itd… Tudi glasba je bila odlična, čeprav ni ravno izstopala, mi je najbolj ostal v spominu opening serije. Konec serije mi je pustil malce grenak priokus, saj se mi je zdelo vse skupaj nekako preveč hiteno in posiljeno. Čeprav je bil konec zelo čustven in priznam, da sem potočil kakšno solzo, se mi je vseeno zdelo, da glede na svoj potencial bi nam anime lahko ponudil še kaj več. Zagotovo pa AnoHana ni slaba serija in je vredna ogleda, tako da dam thumbs up za njo! Poglejte si jo. Sedaj pa že nestrpno pričakujem novo-svežo sezono animejev – poletje 2011, kjer čakam na Usagi Drop, NO.6, Dantalian no Shoka in še kakšnega.
Zadnjič sem si že drugič ogledal tragično-vojaški anime Grob Kresničk – Grave of the Fireflies (Hotaru no Haka). Naslov je nastal pod okriljem studia GHIBLI in režiserja ter scenarista Isao Takahata leta 1988. Isto leto je izšel še en ghiblijev celovečerec My Neighbor Totoro, ki ga pa je režiral Hayao Miyazaki. Grave of the Fireflies me tudi v drugo ni pustil ravnodušnega, zato z lahkoto rečem, da je ta celovečerec vreden ogleda in bi ga priporočal vsakemu ljubitelju animejev, predvsem pa tistim, ki se s to industrijo srečujejo prvič, saj je dovolj kvaliteten anime kot uvod v to sedmo umetnost vzhajajočega sonca.
Japonski risani film Grave of the Fireflies nam realistično in brez olepšav predstavi grozote vojne in posledice nje. Težko si je predstavljati, kako bi bilo, če bi se mi znašli v podobni situaciji. Dandanes, ko smo navajeni hitrega življenja in izobilja, še vedno radi pojamramo tu pa tam, če nam kaj ni všeč. Ampak dvomim, da nam gre tako slabo. Poglejte si film in presodite sami. Večinoma bi ljudje rekli, da animeje gledamo za zabavo. Ampak to delo je drugačno. Je nekakšen opomnilnik. Ta čudovita japonska kreacija nas opomni na to kakšne grozote so se dogajale / se dogajajo po svetu in da le ni vse tako črno na belem, kot se nam zdi na prvi pogled. Sporočilo animeja je preprosto in po domače; v vojni vedno nasrkajo nedolžni. Tu se je potrebno vprašati ali cilj opravičuje vojne posledice? Vsekakor ne. Če dobro pomislim, me je malokatero animejsko delo tako ganilo. Na tako iskren, a preprost način nam anime prikaže tragično zgodbo dveh osiromelih otrok – brata in sestre, ki se vseskozi borita za preživetje. V bombardiranju Tokia jima je umrla mati, zato se začasno preselita k njuni teti, ki pa je seveda vse prej, kot znosna. Zato se odločita, da bosta šla na svoje. Najdeta zapuščen bunker in si začneta ustvarjati “novi dom” . Sprva zgleda vse lepo in prav. Ampak kje bosta dobila hrano in ostale osnovne življenske potrebščine? Boj z lakoto, boleznimi in vsemi ostali pripekami vojne ju privede do faze blodenj. Animacija je bila realistična in detajli so bili res podrobni in so pokazali točno tisto kar je treba, brez kakršnihkoli olepšav ali česa drugega – četudi so bili kruti. Zgodba je bila preposta, a vseeno dovolj močna in srce parajoča, da bi ganila prav vsakogar. Kresničke so v animeju simbolični prikaz teh dveh otrok. Zraven depresivne zgodbe in odlične animacije pa bi v ospredje dal še odnos in razvoj likov, ki se najbolj kaže v bratskem odnosu med Setsuko in Seito. Kaj vse bi starejši brat naredil za sestro. Vso breme sveta bi postavil nase, če bi bilo treba. Njun odnos je bil res življenski in pristen. Nevem, zelo težko še kaj več rečem. Poglejte si ta anime in če zaradi kakršnihkoli razlogov animejev do sedaj niste marali, vam bo Grave of the Fireflies zagotovo spremenil mnenje.
Če vam bo anime všeč, predlagam še podobno zadevo z naslovom Barefoot Gen in nadaljevanjem Barefoot Gen 2, ki je narejen po reseničnih dogodkih preživelega avtorja, v času, ko sta na Hiroshimo in Nagasaki padli atomski bombi.
Po raznih priporočilih sem si ogledal animejsko serijo One Outs iz leta 2008, studia MADHOUSE. Moram rečti, da sem bil na začetku precej skeptičen, saj nisem zelo velik ljubitelj športnih animejev. Sprva sem mislil, pač še en športni anime, ampak NE. Naslov se je pokazal v čisto drugi luči in me tako posrkal noter, da sem ga dobesedno zmaratoniral. “Nobody Wins, But I” je podnaslov animeja in nam dejansko opiše ves anime, pa naj se sliši še tako čudno. Igranje bejzbola , ki je podkrepljeno s stavami, hazardiranjem (angl. gambling) in psihološkimi igrami. Nikoli si ne bi mislil, da se lahko za športom skriva toliko psiholoških stvari. Še najbolj normalen met ali odboj žoge v seriji, lahko postane psihološka igra, stava ter globoko brezno brez izhoda. Ne verjamete? Potem si le poglejte serijo.
O čem govori zgodba? Zgodba se začne, ko se zvezdnik bejzbol ekipe Lycaons po imenu Kojima (v ekipi je odbijalec oz. “batter”) odpravi v južno Japonsko. Tam se po naključju sooči s podzemno sceno, kjer poteka hazarderstvo in stave v obliki igre imenovane “One Outs”. Igra je preposta, saj v njej sodelujeta le dve osebi (odbijalec-batter in metalec-pitcher). Nesporni kralj te igre je metalec Toua Tokuchi, ki ima sposobnost branja nasprotnikov. Kojima ogorčen nad temi dejanji, ki po njegovem mnenju uničujejo duh bejzbola, se spusti v stavo s Tokuchijem, ki doslej v igri One Outs še ni nikoli izgubil. Po opravljeni stavi Kojima prepriča Tokuchija, da se mu pridruži v profesionalnem bejzbolu. Z lastnikom ekipe Lycaons podpiše noro pogodbo v obliki stave, ki rezultira v tem, da za vsako dobljeno točko Tokuchi prejme 5.000.000 yenov (japonska valuta), za vsako izgubljeno točko pa izgubi 50.000.000 yenov.
Animacija in art sta za razliko od animeja Kaiji in Akagai, istoimenskih avtorjev, bila čisto drugačna. Bolj normalna, modernejša in realistična. Ni bil tisti tipičen art, ki je v Kaiji-ju ali Akagi-ju prisoten. Drugače pa art in animacija nista nič posebnega. Spotaknil bi se še ob opening serije, ki je verjetno narejen v precejšni meri kot fanservice za ženske (Tokuchijeve scene brez srajce). Izgleda, da je Madhouse hotel s tem podvigom pridobiti še večje občinstvo. Ampak mu ne zamerim, brez marketinških potez dandanes skorajda ne gre.
Če je tipična stvar športnih animejev trening in napredovanje, se to v One Outs ne pokaže. Tu gre v precejšni meri le za strategije, ampak ne navadne, temveč psihološke. Kar naredi anime izjemen je hladnokrvni glavni lik Tokuchi, ki je genialni metalec in ima sposobnost branja in analiziranja nasprotnikov. In to ne mislim branja v stilu nadnaravnih moči ali česar podobnega. Ampak v obnašanju glede na gibanje, premikanje oči, znoja, drža nasprotnikov, predvidevanja in obvladovanja njihovega razmišljanja, telesne mimike in druge spremembe. Ampak to ni Tokuchijeva najbolj brilijantna sposobnost. Tisto kar ga napravi nadpovprečnega je njegov talent kako te slabosti nasprotnikov izkoristiti in jih obrniti v njegov prid. Zna se tudi verbalno poigrati z nasprotniki in jih sprovocirati do te mere, da padejo čisto pod njegov vpliv. Z lahkoto rečem, da je genijalni in badass lik, ki se bo marsikomu prikupil. Če pa se vam zaradi kakršnegakoli razloga ne bi prikupil, pa verjetno serije ne boste marali. Skozi anime so vsi triki, strategije in psihološki preobrati dobro predstavljeni in tudi tehnično opisani s strani komentatorja. Liki skozi serijo nimajo strašanskega razvoja ali globine. Bolj ali manj gre za nekaj zaporednih tekem z ekstremnimi taktikami in psihološkimi igrami, ki so podkrepljene z neverjetnimi preobrati. Intenzivnost in napetost narašča in gledalec komaj čaka na trenutek, ko se bo glavni lik spet poigral z nasprotniki, flow igre čisto spremenil in obrnil stvari povsem na glavo. Ostali liki so mi bili bolj stranskega pomena. Omenil bi še lastnika bejzbol ekipe, ki ima vlogo glavnega antagonista. Igra umazano igro, ampak si pri tem nikoli ne umaže rok. Ker mu pogodba s Tokuchijem in morebiten poraz prinaša večji dobiček, kot pa zmaga, se na vse načine trudi in manipulira z menedžerjem in vodjo ekipe ter podkupuje nasprotnike z namenom, da bi Tokuchi in njegova ekipa izgubili. V resnici se mu gre le za denar in čimvečji dobiček. Pri tem pa se ne ozira na uspeh njegove ekipe. Gre za neke vrste korupcijo. Če dobro pomislim gre glavnemu liku tudi za denar (konec koncev je po naravi hazarder). Ampak bistvena razlika med njim in lastnikom ekipe je ta, da on nikoli ne izgubi, saj mu ponos tega ne dopušča. Tudi, ko nasprotnik začne poprijemati po umazanih trikih in goljufanju, se Tokuchi ne pusti. To izkoristi v svoj prid in popolnoma dominira nasprotnike. Uniči jih tako psihično kot fizično ter jih na nekaterih tekmah dobesedno poniža. Nekatere strategije in triki, ki so izvedeni v seriji so resnično neverjetni. Je pa dodaten plus to, da jih je večina fizično izvedljivih in mogočih, kar daje seriji realistični pogled na vso zadevo. Torej tisti, ki iščete hazarderstvo, stave, strateške in psihloške igre, nore preobrate, trike, intenzivno in napeto dogajanje ter izjemno inteligentnega protagonista, ki z vsemi pred sabo pomete in jih nato odvrže kot smet, je One Outs pravi naslov za vas.
One Outs je anime, ki mi je bil noro dober. Če pomislim ni imel globoke zgodbe, razvoja likov in ni imel nore animacije ali arta. Je pa ponudil odličen in inovativen pogled na bejzbol skozi psihološke vojne, v katerih sem resnično užival. Če so vam všeč animeji kot Kaiji, Akagi, Death Note vam priporočam, da si ogledate tudi One Outs. Za tiste, ki ste pa bolj domači z mangami, pa vam priporočam mango Liar Game, ki je v precejšni meri zelo podobna One Outs (tudi avtorja sta pri obeh naslovih ista). V prihodnosti si tudi želim videti drugo sezono, saj se je prva zaključila tik pred svetovnim prvenstvom v bejzbolu (prva sezona animeja je obdelala 10 od 20 zvezkov istoimenske mange).
