Da ne bo tako pusto prilagam še dve božično obarvani anime slikici:

Kaj pa na ta cosplay?

Kdo oz. kaj sploh je Catherine? V bistvu gre za japonsko video-igro. Več si lahko preberete na wikipediji.

Kot zanimivost: pred kratkim se je tudi zaključil največji anime/manga dogodek v Sloveniji (novoletka 2011). Več o samem dogodku in programu pa na novoletkini uradni strani. Za vse, ki ste/smo zamudili pa lahko na SloAnime strani najdete foto in video gradivo iz novoletke 2011. Spodnja slika pobrana iz SloAnime foruma.

Še nekaj drugih slikic…

So vam všeč ?

Spomladanska sezona animejev se bliža h koncu in med njimi se je ravnokar zaključila tudi ena mojih ljubših serij Ano Hi Mita Hana no Namae wo Bokutachi wa Mada Shiranai (v angleščini We Still Don’t Know the Name of the Flower We Saw That Day). Precej dolg naslov, zato lahko anime poimenujemo kar krajše Ano Hana, ki se je zraven animeja C – The Money of Soul and Possiblity of Control predvajal v programskem bloku noitaminA, kjer srečujemo animeje boljšega kalibra, ki so namenjeni predvsem širšemu občinstvu in ne specifično otakujem. Čeprav po zimskem razočaranju nad Fractalom ne bi ravno trdil, da so vse serije v noitaminA bloku kvalitetne. Je pa AnoHana definitivno popravila vtis.

Anime je bil kratek a “sladek”. Dolžina same serije je 11 epizod, kot je trend pri noitamini, kar je bilo po mojem mnenju ravno prav. Dvomim, da bi daljša dolžina animeja ohranila tako odlično vzdušje. Žanrsko gre za nekakšno mešanico drame, tragedije, romance in delčkov življenja z dodatkom nadnaravnega (duh).

Zgodba govori o šestih likih oziroma skupinici prijateljev iz otroštva (Jintan, Menma, Anaru, Yukiatsu, Tsuruko in Poppo). Kot otroci so bili zelo dobri prijatelji, vendar se po smrti Menme nekako razidejo in nadaljujejo vsak svojo pot. Nekaj let kasneje spoznamo Jintana, nekdanjega vodjo te skupine, ki je sedaj postal hikikomori. Odtujil se je od ljudi, zaprl vase, ne obiskuje več šole, nima prijateljev in večinoma samo poležava doma. Nakar nekega dne dobi nepričakovani obisk. Pred njim se pojavi duh starejše Menme, ki mu pove, da se je vrnila zato, ker še ji ni izpolnil želje. Ampak, da željo izpolni se mora najprej druščina spet zbrati skupaj, kot v starih časih. In tu nastopi še en problem. Kaj je sploh Menmina želja… ?

Na začetku sem bil malce presenečen glede nekaterih moe scen v noitamini. Ni nekaj vsakdanjega in zagotovo veliko tveganje po slabem izhodišču zimskega Fractala. Na srečo je bilo vse skupaj odlično izpeljano. AnoHana začne raziskovati kaj točno se je zgodilo med temi prijatelji, po tem, ko je Menma umrla. Sprašujemo se ali je Menma le halucinacija in plod Jintanove domišljije ali pa je resnično duh? Vsi liki so odrastli in se nekako premaknili naprej. Ampak navidezno še vedno živijo v preteklosti s potlačenimi dogodki in tudi čustvi, ki jih bodisi skrivajo ali pa zatirajo kako drugače. AnoHana je zgodba o razumevanju, obžalovanju, prijateljstvu, odraščanju… Zgodba o tem kako lahko ena tragična smrt spremeni življenje otrok za vedno. Medtem, ko nadaljuješ svoje življenje ti v podzavesti še vedno ostajajo spomini in krivde iz preteklosti, predvsem pa smrt.  Nekdanji prijatelji skozi različne konflikte počasi spet prihajajo na stara pota, odkrivajo tako vesele kot žalostne spomine in se spet zbližujejo.Vsak lik je bil edinstven in je imel svojo unikatno osebnost, a vsi so bili nekako povezani. Serija se je najbolj opirala na gradnji odnosov med liki, njihovem odraščanju, vse skupaj podkrepljeno s čustveno in močno zgodbo. Le malokateremu animeju uspe v pičlih 11 epizodah v zgodbo stlačit toliko drame in čustvenih trenutkov. AnoHani je uspelo! Rekel bi, da je nekakšno sporočilo animeja tudi, da neglede na to kako težko ali boleče je življenje, bodisi ob tragediji ali čemur drugemu; venomer se moramo premakniti naprej in nadaljevati življenje. Nikakor pa ne smemo pozabiti na lepe trenutke in jih ohranjati v spominu – najboljše v družbi starih dobrih prijateljev

O sami produkciji animeja ne bi kaj dosti govoril. A-1 Pictures it is. Animacija je bila čudovita, preprosta in tekoča ter zraven razvoja likov tudi eden najboljših aspektov serije. Večina produkcije je enake kot v animeju Toradora in Honey and Clover. Je tudi originalno delo, to pomeni da ne bazira na nobeni mangi/igri itd… Tudi glasba je bila odlična, čeprav ni ravno izstopala, mi je najbolj ostal v spominu opening serije. Konec serije mi je pustil malce grenak priokus, saj se mi je zdelo vse skupaj nekako preveč hiteno in posiljeno. Čeprav je bil konec zelo čustven in priznam, da sem potočil kakšno solzo, se mi je vseeno zdelo, da glede na svoj potencial bi nam anime lahko ponudil še kaj več. Zagotovo pa AnoHana ni slaba serija in je vredna ogleda, tako da dam thumbs up za njo! Poglejte si jo. Sedaj pa že nestrpno pričakujem novo-svežo sezono animejev – poletje 2011, kjer čakam na Usagi Drop, NO.6, Dantalian no Shoka in še kakšnega.

Zadnjič sem si že drugič ogledal tragično-vojaški anime Grob Kresničk – Grave of the Fireflies (Hotaru no Haka). Naslov je nastal pod okriljem studia GHIBLI in režiserja ter scenarista Isao Takahata leta 1988. Isto leto je izšel še en ghiblijev celovečerec My Neighbor Totoro, ki ga pa je režiral Hayao Miyazaki. Grave of the Fireflies me tudi v drugo ni pustil ravnodušnega, zato z lahkoto rečem, da je ta celovečerec vreden ogleda in bi ga priporočal vsakemu ljubitelju animejev, predvsem pa tistim, ki se s to industrijo srečujejo prvič, saj je dovolj kvaliteten anime kot uvod v to sedmo umetnost vzhajajočega sonca.

Japonski risani film Grave of the Fireflies nam realistično in brez olepšav predstavi grozote vojne in posledice nje. Težko si je predstavljati, kako bi bilo, če bi se mi znašli v podobni situaciji. Dandanes, ko smo navajeni hitrega življenja in izobilja, še vedno radi pojamramo tu pa tam, če nam kaj ni všeč. Ampak dvomim, da nam gre tako slabo. Poglejte si film in presodite sami. Večinoma bi ljudje rekli, da animeje gledamo za zabavo. Ampak to delo je drugačno. Je nekakšen opomnilnik. Ta čudovita japonska kreacija nas opomni na to kakšne grozote so se dogajale / se dogajajo po svetu in da le ni vse tako črno na belem, kot se nam zdi na prvi pogled. Sporočilo animeja je preprosto in po domače; v vojni vedno nasrkajo nedolžni. Tu se je potrebno vprašati ali cilj opravičuje vojne posledice? Vsekakor ne. Če dobro pomislim, me je malokatero animejsko delo tako ganilo. Na tako iskren, a preprost način nam anime prikaže tragično zgodbo dveh osiromelih otrok – brata in sestre, ki se vseskozi borita za preživetje. V bombardiranju Tokia jima je umrla mati, zato se začasno preselita k njuni teti, ki pa je seveda vse prej, kot znosna. Zato se odločita, da bosta šla na svoje. Najdeta zapuščen bunker in si začneta ustvarjati “novi dom” . Sprva zgleda vse lepo in prav. Ampak kje bosta dobila hrano in ostale osnovne življenske potrebščine? Boj z lakoto, boleznimi in vsemi ostali pripekami vojne ju privede do faze blodenj. Animacija je bila realistična in detajli so bili res podrobni in so pokazali točno tisto kar je treba, brez kakršnihkoli olepšav ali česa drugega – četudi so bili kruti. Zgodba je bila preposta, a vseeno dovolj močna in srce parajoča, da bi ganila prav vsakogar. Kresničke so v animeju simbolični prikaz teh dveh otrok. Zraven depresivne zgodbe in odlične animacije pa bi v ospredje dal še odnos in razvoj likov, ki se najbolj kaže v bratskem odnosu med Setsuko in Seito. Kaj vse bi starejši brat naredil za sestro. Vso breme sveta bi postavil nase, če bi bilo treba. Njun odnos je bil res življenski in pristen. Nevem, zelo težko še kaj več rečem. Poglejte si ta anime in če zaradi kakršnihkoli razlogov animejev do sedaj niste marali, vam bo Grave of the Fireflies zagotovo spremenil mnenje.

Če vam bo anime všeč, predlagam še podobno zadevo z naslovom Barefoot Gen in nadaljevanjem Barefoot Gen 2, ki je narejen po reseničnih dogodkih preživelega avtorja, v času, ko sta na Hiroshimo in Nagasaki padli atomski bombi.

O čem govori zgodba? Zgodba se začne, ko se zvezdnik bejzbol ekipe Lycaons po imenu Kojima (v ekipi je odbijalec oz. “batter”) odpravi v južno Japonsko. Tam se po naključju sooči s podzemno sceno, kjer poteka hazarderstvo in stave v obliki igre imenovane “One Outs”. Igra je preposta, saj v njej sodelujeta le dve osebi (odbijalec-batter in metalec-pitcher). Nesporni kralj te igre je metalec Toua Tokuchi, ki ima sposobnost branja nasprotnikov. Kojima ogorčen nad temi dejanji, ki po njegovem mnenju uničujejo duh bejzbola, se spusti v stavo s Tokuchijem, ki doslej v igri One Outs še ni nikoli izgubil. Po opravljeni stavi Kojima prepriča Tokuchija, da se mu pridruži v profesionalnem bejzbolu. Z lastnikom ekipe Lycaons podpiše noro pogodbo v obliki stave, ki rezultira v tem, da za vsako dobljeno točko Tokuchi prejme 5.000.000 yenov (japonska valuta), za vsako izgubljeno točko pa izgubi 50.000.000 yenov.
Animacija in art sta za razliko od animeja Kaiji in Akagai, istoimenskih avtorjev, bila čisto drugačna. Bolj normalna, modernejša in realistična. Ni bil tisti tipičen art, ki je v Kaiji-ju ali Akagi-ju prisoten. Drugače pa art in animacija nista nič posebnega. Spotaknil bi se še  ob opening serije, ki je verjetno narejen v precejšni meri kot fanservice za ženske (Tokuchijeve scene brez srajce). Izgleda, da je Madhouse hotel s tem podvigom pridobiti še večje občinstvo. Ampak mu ne zamerim, brez marketinških potez dandanes skorajda ne gre.

Če je tipična stvar športnih animejev trening in napredovanje, se to v One Outs ne pokaže. Tu gre v precejšni meri le za strategije, ampak ne navadne, temveč psihološke. Kar naredi anime izjemen je hladnokrvni glavni lik Tokuchi, ki je genialni metalec in ima sposobnost branja in analiziranja nasprotnikov. In to ne mislim branja v stilu nadnaravnih moči ali česar podobnega. Ampak v obnašanju glede na gibanje, premikanje oči, znoja, drža nasprotnikov, predvidevanja in obvladovanja njihovega razmišljanja, telesne mimike in druge spremembe. Ampak to ni Tokuchijeva najbolj brilijantna sposobnost. Tisto kar ga napravi nadpovprečnega je njegov talent kako te slabosti nasprotnikov izkoristiti in jih obrniti v njegov prid. Zna se tudi verbalno poigrati z nasprotniki in jih sprovocirati do te mere, da padejo čisto pod njegov vpliv. Z lahkoto rečem, da je genijalni in badass lik, ki se bo marsikomu prikupil. Če pa se vam zaradi kakršnegakoli razloga ne bi prikupil, pa verjetno serije ne boste marali. Skozi anime so vsi triki, strategije in psihološki preobrati dobro predstavljeni in tudi tehnično opisani s strani komentatorja. Liki skozi serijo nimajo strašanskega razvoja ali globine. Bolj ali manj gre za nekaj zaporednih tekem z ekstremnimi taktikami in psihološkimi igrami, ki so podkrepljene z neverjetnimi preobrati. Intenzivnost in napetost narašča in gledalec komaj čaka na trenutek, ko se bo glavni lik spet poigral z nasprotniki, flow igre čisto spremenil in obrnil stvari povsem na glavo. Ostali liki so mi bili bolj stranskega pomena. Omenil bi še lastnika bejzbol ekipe, ki ima vlogo glavnega antagonista. Igra umazano igro, ampak si pri tem nikoli ne umaže rok. Ker mu pogodba s Tokuchijem in morebiten poraz prinaša večji dobiček, kot pa zmaga, se na vse načine trudi in manipulira z menedžerjem in vodjo ekipe ter podkupuje  nasprotnike z namenom, da bi Tokuchi in njegova ekipa izgubili. V resnici se mu gre le za denar in čimvečji dobiček. Pri tem pa se ne ozira na uspeh njegove ekipe. Gre za neke vrste korupcijo. Če dobro pomislim gre glavnemu liku tudi za denar (konec koncev je po naravi hazarder). Ampak bistvena razlika med njim in lastnikom ekipe je ta, da on nikoli ne izgubi, saj mu ponos tega ne dopušča. Tudi, ko nasprotnik začne poprijemati po umazanih trikih in goljufanju, se Tokuchi ne pusti. To izkoristi v svoj prid in popolnoma dominira nasprotnike. Uniči jih tako psihično kot fizično ter jih na nekaterih tekmah dobesedno poniža. Nekatere strategije in triki, ki so izvedeni v seriji so resnično neverjetni. Je pa dodaten plus to, da jih je večina fizično izvedljivih in mogočih, kar daje seriji realistični pogled na vso zadevo. Torej tisti, ki iščete hazarderstvo, stave, strateške in psihloške igre, nore preobrate, trike, intenzivno in napeto dogajanje ter izjemno inteligentnega protagonista, ki z vsemi pred sabo pomete in jih nato odvrže kot smet, je One Outs pravi naslov za vas.

One Outs je anime, ki mi je bil noro dober. Če pomislim ni imel globoke zgodbe, razvoja likov in ni imel nore animacije ali arta. Je pa ponudil odličen in inovativen pogled na bejzbol skozi psihološke vojne, v katerih sem resnično užival. Če so vam všeč animeji kot Kaiji, Akagi, Death Note vam priporočam, da si ogledate tudi One Outs. Za tiste, ki ste pa bolj domači z mangami, pa vam priporočam mango Liar Game, ki je v precejšni meri zelo podobna One Outs (tudi avtorja sta pri obeh naslovih ista). V prihodnosti si tudi želim videti drugo sezono, saj se je prva zaključila tik pred svetovnim prvenstvom v bejzbolu (prva sezona animeja je obdelala 10 od 20 zvezkov istoimenske mange).

Pred kratkim se je končala animejska serija Mahou Shoujo Madoka Magica, ki se je predvajala v okviru zimske sezone 2011. Name je naredila dokaj pozitiven vtis. Zgodba gre nekako takole: Dan po čudnih sanjah, Madoka Kaname, 14 letno dekle, naleti na magično bitje z imenom Kyuubey. Kyuubey Madoki in njeni prijateljici izpolni katerokoli željo, v zameno, da z njim skleneta pogodbo in postaneta magični dekleti. Pred njima se postavi težko vprašanje. Kolikor si pripravljen tvegati v zameno za eno željo? Ko sprejmeš pogodbo, sprejmeš tudi odgovornost magičnega dekleta, saj se bojuješ proti čarovnicam in tvoje življenje vedno visi na nitki. Čarovnice so nevidne navadnim človeškim očem. So nekakšni katalizatorji, ki nastanejo skozi obup človeštva. Spoznamo tudi magično dekle Mami Tomoe, ki dekleti spodbuja v to da sprejmeta pogodbo. Na drugi strani pa se pojavi še eno magično dekle Akemi Homura, ki hoče na vsak način preprečiti pogodbo Madoke s Kyubeyem.

Čeprav bi na prvi pogled marsikdo rekel, da gre za tipičen Mahou Shoujo (angl. “Magical Girl”) anime, se Madoka kar precej razlikuje od njega (recimo Sailor Moon, Nanoha itd,…). Ampak, dejstvo je, da določene vzporednice še vedno ostajajo. Na prvi pogled, so vse tipične stvari tega žanra prisotne. Ljubka dekleta, majhna živalca, ki ti v zameno, da postaneš magično dekle, izpolni željo. Transformacije.  Bojuješ se proti zlu, pobijaš čarovnice in pobiraš njihove “ostanke”, ter tako obvaruješ človeštvo. Razlog, da se  Madoka od ostalih mahou shoujo animejev razlikuje sta dve stvari: Shinbou Akiyuki in odklon standardnega žanra.

Ampak, da ne bom komu delal krivico bom raje rekel, kar ves studio SHAFT. Studio, ki je znan po svojem prepoznavnem, unikatnem a ponavljajočem stilu animiranja in uporabi tehnik, ki anime naredijo precej drugačen in izstopajoč. Ta lastnost je bila zelo dobro izkoriščena v seriji. Dodala je nekakšno svežino standardnemu žanru. Razlog, da je Madoka čudovito delo je ta deviacija, ki nastopi med realnim svetom in magičnim svetom čarovnic. Shinbou izkoristi animacijske tehnike, ki so podkrepljene z bizarnim artom in ven dobimo takšne scene:

1. Madoka v realnem svetu, ki je barvit in čudovit a še vedno ohranja neko svežino ~ moe atmosfera

2. Madoka na poti v magični svet – vmesna faza – zelo tipična tehnika Shinbouta – uporaba senčenja in osvetlitev, pozicijoniranje kamer, x-ray posnetki itd… ~ atmosfera strahu in pričakovanja

3. Magični svet v Madoki – ne tipična tehnika Shinbouta, precej artistična in bizarna – skupek nametanih objektov, ki vzbudijo zanimanje in efekt alfa ~ mešana atmosfera

4. Efekt alfa izpolnjen. Precej WTF ? ~ srhljiva/grozljiva atmosfera

Animacija in art sta mi bila zelo všeč, predvsem pa ta deviacija med realnim svetom in svetom čarovnic. Če je realni svet precej futorističen in moderen ter “normalno” a še vedno svojevrstno upodobljen, je svet čarovnic v nasprotju totalni odklon. Bizarni artistični stil, ki je na momente precej “luškan” (leteči metulji), v drugem trenutku pa nočna mora (glej stričke z velikimi brkami in plesojočimi škarjami). V tem svetu najdemo tudi veliko različne simbolike in skritih elementov, ki se povezujejo z različnimi stvarmi, ali pa si jih razlagamo po svoje (največ simbolike in tudi nekaj elementov zgodbe je podobnih knjižnemu delu Faust in liku Mephistopheles. Ampak, ne me narobe razumet. Anime nikakor ni isti kot Faust. To so le določene podobnosti, ki naredijo anime zanimiv in odprejo veliko diskusij). Skozi animacijo in art je tako Shinbou dosegel različne efekte, ki so bili zelo nekonsistentni in so seriji dodali svežino. Zato bi v animaciji in artu Madoko ocenil zelo visoko.

Naslednja stvar, zaradi katere je Madoka precej zanimiva je zgodba oziroma posredovanje le-te. Naj bo animacija in art še tako zelo dobra, mi to nič ne koristi, če ni zraven dobre zgodbe. Zato mi je to veliko pomembnejša lastnost, kot pa animacija ali art, ki sta le “pika na i”. Zgodba v seriji ni kaj pretirano kompleksa ali pa globoka in je dokaj lahka za razumeti. Ampak način, kako je posredovana skozi šoke, čustvene izbruhe, nepričakovane situacije in preobrate, ki poskrbijo, da gledalec z velikim pričakovanjem zadevo spremlja naprej (konec koncev gre za originalno delo, anime ni nastal na podlagi nobenega knjižnega dela oz. mange ali česarkoli podobnega in tako nihče ni mogel predvideti dogajanja~pustimo razne špekulacije). Atmosfera je precej temačna, depresivna, podkrepljna s smrtmi in psihičnimi zlomi likov. Tudi liki so zelo dobro predstavljeni skozi anime. Njihov razvoj je raznolik, psihološko naravnan in prikazan iz različnih zornih kotov. Vsak je imel svojo zgodbo, svojo preteklost in stisko skozi katero je moral iti.  “Pohvalil” bi lik Kyubey, ki mi je bil najbolj všeč in je tudi najbolj nepredvidljiv. Skozi njega dejansko nisi mogel videti in ga prebrati, kaj je njegov cilj. Tudi karakteristično bi ga težko označil, saj nima čustev, nima moralnih vrednost, je prazen. Preprosto ne moreš razumeti njega in njegovega ravnanja s človeškimi pogledi in koncepti. Kyubey spodbuja gledalca k razmišljanju in neštetim vprašanjem. Ali je v resnici Kyubey zloben, ali se za tem skriva kaj več? Na pogled je precej nedolžen, a podzavestno v nam ustvari mišljenje “največjega zla” – tu pa nam zaradi pogodbe podzavestno ustvari pogled o “hudiču in spet Faust”.  Ampak ali je to sploh res? Pride do razkola in ne preostane nam drugega, kot da anime pogledamo do konca in se prepričamo na lastne oči. Drugi lik, ki mi je bil všeč je Akemi Homura. Navzven hladno dekle, ki stremi k samo enemu cilju, navznoter pa povsem drugačno. Njena preteklost in obstoj je skrivnost. Za namenček pa zgodba vseskozi manipulira s psihološki elementi. “For every action, there must be an opposite and equal reaction”, bi lahko rekli, da je eno izmed mnogih sporočil, s katerimi se soočajo naše junakinje v animeju.

Glasba v animeju je bila odlična, že skoraj neverjetna. Težko je opisati, ampak glasba je precej pomemben faktor, saj gradi na vzdušju in napetosti skozi zgodbo. Da ne bom preveč dolgovezil si kar sami poglejte odsek iz animeja, v ozadju skupina Kalafina - pesem Magia:

Kot celota gledano je anime vsekakor vreden ogleda in bi ga uvrstil visoko, vsekakor pa ne na sam vrh. Ampak glede na to kakšno sranje izhaja zadnjih par sezon, je ta naslov precej kvaliteten. Zagotovo pa lahko rečem, da vsakomur ne bo všeč. Je  neke vrste dvorezni meč (“love it or hate it”). Boljši vtis pa bi zagotovo dosegli, če si pred tem pogledate kakšen tipičen “mahou shoujo” anime in šele zatem Madoko.

]]> http://animeteh.wordpress.com/2011/05/07/mahou-shoujo-madoka%e2%98%85magica-2011/feed/ 0 galimx madoka madoka1 madoka2 madoka3 madoka4 madokaslike http://animeteh.wordpress.com/2011/04/25/kaj-je-manga/ http://animeteh.wordpress.com/2011/04/25/kaj-je-manga/#comments Mon, 25 Apr 2011 01:44:51 +0000 animeteh http://animeteh.wordpress.com/?p=167 ]]> Se morda sprašujete kaj je to “manga” ?

Manga je isto kot v primeru animeja japonska beseda, ki pomeni “japonski strip”. Japonci jo uporabljajo vsesplošno za označevanje vseh vrst stripov po svetu. Mi “zahodnjaki” pa smo besedo enako kot v primeru besede “anime” prevzeli in z njo označujemo specifično stripe, ki prihajajo le iz Japonske in so namenjene  japonskemu občinstvu. Risar japonskih stripov se imenuje Mangaka (漫画家). Besedo lahko razdelimo na dva dela: Manga in -ka. Manga že znamo kaj pomeni. Končnica -ka pa v tem primeru predstavlja stopnjo strokovnega znanja in avtorstvo (to pomeni, da avtor mange ni nujno risar mange in obratno).

Dočim je branje mang pri nas neke vrste “subkultura” in tudi drag hobi jih v deželi vzhajajočega sonca berejo ljudje vseh starosti in obeh spolov. Tam mange predstavljajo eno izmed najpopularnejših oblik zabave. Na Japonskem dobiš mange v vsaki trafiki/trgovini, ljudje pa jih berejo kar na poti v službo/šolo, na vlaku in drugje. Ker so mange tam dokaj poceni jih veliko ljudi po branju vrže direktno v koš (:<). Mange enako kot animeji vključujejo širok spekter žanrov zraven že tistih osnovnih, ki so razdeljeni po ciljnem občinstvu in starosti (Kodomo, Shounen, Shoujo, Seinen, Josei). Tematik in stilov v mangah je toliko vrst, da lahko vsakdo najde kaj sebi primernega in mu zagotavljam, da bo ob branju  mange užival v vsej njeni veličini.

Manga se v primerjavi z ameriškimi stripi bere od desne proti levi in ​​se najpogosteje pojavlja v črno-beli tehniki (barvne so ponavadi le naslovne strani in nekaj uvodnih za popestritev in so nekakšne vrste “fanservice” bralcem). Ponavadi izhajajo v tedenskih, 2-tedenskih ali mesečnih zbornikih  (manga revijah – skupek večih zgodb oz. mang, ki jih izdajajo različne založniške hiše in so namenjene določenemu ciljnemu občinstvu – recimo Shueisha, Kodansha). Če je naslov uspešen in popularen se ga izda tudi posebej v obliki zvezka ter se ga kasneje prevede v druge jezike. En zvezek obsega okrog 200 strani ali več. Zgodba se lahko iz zvezka v zvezek povezuje in na koncu dobimo tudi po več let dolge zgodbe (recimo trenutno popularni shounen naslov One Piece). Stil risanja je raznolik in precej dinamičen. Dialogov ni veliko, saj se mangakaji držijo načela: “naj slika govori namesto besed”. Na Japonskem v pičlem letu prodajo več kot  milijardo in pol izvodov različnih mang. Aja, pa še kot zanimivost. Za tiskanje mang porabijo mnogo več papirja kot za izdelavo WC papirja :>

Če že govorimo o mangah, potem ne smemo mimo angleškega izraza “scanlation” (skeniranje/prevajanje/urejanje mange iz enega jezika v drugega). Pri tem gre za amatersko delo in skoraj vedno poteka “na črno” (brez dovoljenja avtorjev).  Scanlation-e najdete na spletnih straneh s to namenjeno vsebino ali pa se prenesejo kot komplet datotek na računalnik. Ta dejavnost se je pojavila predvsem zaradi pomanjkanja prevodov iz japonščine v druge jezike. Gre za podobno stvar kot pri animejih (fansubbing – ljubiteljsko prevajanje). Večina animejev tudi nastane kot adaptacija mange (torej mange so neke vrste podlaga animejem). Ampak, če gledamo nepristransko je večina mang veliko bolj celovitih in vsebinsko dodelanih kot isti animejski naslovi, seveda pa se vedno najdejo izjeme. Zgodovina mang sega v sredino 19. stoletja, v obdobje imenovano Meiji. Prvi zametki in popularnost ter širjenje pa se je začelo po 2. svetovni vojni, ko so se pojavili tudi prvi mangaka-ji (tudi ženske so začele postajati mangakaji, pred vojno so bili le moški). Zraven izraza “manga” se je ustalilo še nekaj podobnih izrazov, ki specifično predstavljajo stripe iz določene države. Tako recimo poznamo “manhwa” (Korejski strip) in “manhua” (Kitajski strip).

Še nekaj slikic iz različnih mang (klikni na sliko za povečavo):

Anime je izpeljanka iz besede “animation” (アニメ  – ánime). Japonci jo uporabljajo vsesplošno za označevanje vseh vrst animacij po svetu. Mi “zahodnjaki” pa z besedo “anime” označujemo specifično stvari, ki prihajajo le iz Japonske in so namenjene  japonskemu občinstvu. S to besedo tudi lažje ločimo zahodno produkcijo od vzhodne. Anime industrijo lahko primerjamo s katerimkoli drugim medijem in konec koncev tudi s filmsko industrijo. Namesto besede “anime” se lahko kot alternativa uporablja tudi “japonska risanka“. Vendar zaradi slabega prizvoka in mnogih stereotipov, kot recimo da so risanke le za otroke, večina raje uporablja izraz “anime”.

Animeji torej SO risanke, ker so narisane/animirane, vendar to še ne pomeni, da so namenjene izključno otrokom.  Ta stereotip vam lahko kadarkoli razbijem, in to že z eno unikatno lastnostjo, katero premorejo “animeji” – žanri in starostne skupine. Nabor žanrov, ki jih obsegajo “animeji”, vključujejo vse starostne skupine (od mladih do starih, od moških do žensk – Mina, Kodomo, Shounen, Shoujo, Seinen, Josei). Širok spekter žanrov je temeljna značilnost animejev, saj zraven žanrov, ki ciljajo na starostne skupine najdemo še veliko ostalih žanrov. Več o tem si lahko preberete na tej povezavi. Neverjetno veliko stilov, žanrov, zgodb kakršnih ti srce poželi, od lahkotnih tematik do težje-filozofskih in odraslih (s tem ne mislim pornografskih). Ni vrag, da tudi vi med njimi ne najdete animeja, ki vam bo všeč.

Če sem že začel pisat o stereotipih bom mimogrede negiral še enega, ki je ravnotako pogost v današnjem času. Glasi se: “animeji so pornografija”. Kot sem že povedal: “animejsko industrijo lahko primerjamo s filmsko”. In ker v filmski industriji najdemo pornografijo, jo najdemo tudi v animejski (pornografiji v animejih rečemo hentai). Vendar v obeh primerih je le-ta striktno ločena in predstavlja majhen delež industrije. Ampak, to vas ne bi smelo motiti, ker v filmski industriji vas tudi ne, kajne? Nikogar še nisem slišal se pritoževat čez igrane filme, da so le pornografija. Sicer pa se mi najbolj smešno zdi, ko ta dva stereotipa povežeš. En govori o tem, da so animeji le za otroke, drugi pa, da so le pornografija (smeh). Če dobro pomislite, se kaj hitro ugotovi, da so to neumnosti, saj sta si oba stereotipa kontradiktivna oz. nasprotujoča, predvsem pa sta žal produkt nepoznavanja/nerazgledanosti/ozkogledanosti med ljudmi.

Nekaj bistvenih značilnosti animejev: drugačen dizajn in estetske variacije, temne obrobe oseb in predmetov v ospredju, širina pripovedanja in vsesplošna rezsežnost, raznolika paleta barv, kulturna vpletenost, večina jih je narejena po “mangah” – japonskih stripih ali pa drugih knjižnih delih. Večina gledalcev, ki se prvič sreča z animeji najprej opazi velike oči, lase nenavadnih barv in oblik, velike robote, krvavljenje iz nosu (nose bleed), velika oprsja, karikaturne elemente itd,… Vse to so bistvene značilnosti animejev, ampak pozor! To vsekakor niso edine stvari, ki jih najdemo v animejih in zagotovo ne nujne. Animeji torej niso zgolj velike oči, velike prsi in veliki roboti, kot sem že marsikje prebral in slišal.

Animeje lahko delimo v več kategorij: serije, filmi, OVA/OAD/ONA. Serije so ponavadi daljše in širše razsežnosti, kar pušča možnost dolge zgodbe, ki se lahko odvija tudi po več let. Filmi so krajši in v večini primerov boljše animirani kot serije. Pri OVA (“Original Video Animation“) pa gre za krajšo serijo (od 1-6 epizod), ki je neodvisna od tv serije in je direktno poslana v prodajo (brez predhodnega predvajanja na televiziji). OAD (“Original anime DVD“)  pa ponavadi najdemo na DVD/BR izdajah kot dodatek k seriji. ONA (“Original Net animation“) se večinoma predvajajo izključno le na internetu (recimo YouTube in podobni spletni pretočniki), nekatere kasneje tudi na TV postajah.

Pionir, danes imenovan tudi bog mang Osamu Tezuka je oblikoval moderni anime (kot tudi mango) – močno so ga zaznamovale tehnike, ki jih je videl pri ameriškem Disney-u. Leta 1963 je v  njegovem studiu nastala prva črno-bela animejska serija Astro Boy, ki je ena izmed ključnih del v zgodovini japonske animacije. Astro Boy je sprožil zanimanje za animacijo na Japonskem in je tudi krivec za marsikatero tehniko, ki jih v animejih uporabljajo še danes. Šele v sedemsetih letih prejšnega stoletja se je japonska animacija začela oblikovati kot samostojna veja. Tezuka je vzpodbudil tudi robotski (mecha) žanr, ki je pri animejih še danes med najbolj značilnimi. V osemdesetih letih so animeji dobili svoj sloves in status. Dobili smo kultno Akiro in franšizo Gundam. V devetdesetih letih pa naslove kot so Ghost in the Shell, Neon Genesis Evangelion, Cowboy Bebop. Dandanes ta umetnost dežele vzhajajoče sonca čedalje bolj prodira po svetu in se širi. Nastaja mnogo koprodukcij med Japonsko in drugimi deželami. Animejev je vsako leto čedalje več in se sezonsko “štancajo” kot po tekočem traku (le da jih je v preteklosti bilo več kvalitetnih). Ampak nič ne de. Potrebno jih je le prefiltrirati in med njimi najti tiste, ki so vredni ogleda in tudi vredni kot priporočilo širši publiki. Seveda pa je konec koncev vse odvisno od okusa posameznika, njihovih preferenc in želja.

Veliko ljudi se sooča s težavami pri sklanjanju besede “anime”, zato prilagam sliko, kjer si lahko ogledate tabelo s sklanjatvami.