Kaj je manga?

Se morda sprašujete kaj je to “manga” ?

Manga je isto kot v primeru animeja japonska beseda, ki pomeni “japonski strip”. Japonci jo uporabljajo vsesplošno za označevanje vseh vrst stripov po svetu. Mi “zahodnjaki” pa smo besedo enako kot v primeru besede “anime” prevzeli in z njo označujemo specifično stripe, ki prihajajo le iz Japonske in so namenjene japonskemu občinstvu. Risar japonskih stripov se imenuje Mangaka (漫画家). Besedo lahko razdelimo na dva dela: Manga in -ka. Manga že znamo kaj pomeni. Končnica -ka pa v tem primeru predstavlja stopnjo strokovnega znanja in avtorstvo (to pomeni, da avtor mange ni nujno risar mange in obratno).

Dočim je branje mang pri nas neke vrste “subkultura” in tudi drag hobi jih v deželi vzhajajočega sonca berejo ljudje vseh starosti in obeh spolov. Tam mange predstavljajo eno izmed najpopularnejših oblik zabave. Na Japonskem dobiš mange v vsaki trafiki/trgovini, ljudje pa jih berejo kar na poti v službo/šolo, na vlaku in drugje. Ker so mange tam dokaj poceni jih veliko ljudi po branju vrže direktno v koš (:<). Mange enako kot animeji vključujejo širok spekter žanrov zraven že tistih osnovnih, ki so razdeljeni po ciljnem občinstvu in starosti (Kodomo, Shounen, Shoujo, Seinen, Josei). Tematik in stilov v mangah je toliko vrst, da lahko vsakdo najde kaj sebi primernega in mu zagotavljam, da bo ob branju mange užival v vsej njeni veličini.

Manga se v primerjavi z ameriškimi stripi bere od desne proti levi in se najpogosteje pojavlja v črno-beli tehniki (barvne so ponavadi le naslovne strani in nekaj uvodnih za popestritev in so nekakšne vrste “fanservice” bralcem). Ponavadi izhajajo v tedenskih, 2-tedenskih ali mesečnih zbornikih (manga revijah – skupek večih zgodb oz. mang, ki jih izdajajo različne založniške hiše in so namenjene določenemu ciljnemu občinstvu – recimo Shueisha, Kodansha). Če je naslov uspešen in popularen se ga izda tudi posebej v obliki zvezka ter se ga kasneje prevede v druge jezike. En zvezek obsega okrog 200 strani ali več. Zgodba se lahko iz zvezka v zvezek povezuje in na koncu dobimo tudi po več let dolge zgodbe (recimo trenutno popularni shounen naslov One Piece). Stil risanja je raznolik in precej dinamičen. Dialogov ni veliko, saj se mangakaji držijo načela: “naj slika govori namesto besed”. Na Japonskem v pičlem letu prodajo več kot milijardo in pol izvodov različnih mang. Aja, pa še kot zanimivost. Za tiskanje mang porabijo mnogo več papirja kot za izdelavo WC papirja :>

Če že govorimo o mangah, potem ne smemo mimo angleškega izraza “scanlation” (skeniranje/prevajanje/urejanje mange iz enega jezika v drugega). Pri tem gre za amatersko delo in skoraj vedno poteka “na črno” (brez dovoljenja avtorjev). Scanlation-e najdete na spletnih straneh s to namenjeno vsebino ali pa se prenesejo kot komplet datotek na računalnik. Ta dejavnost se je pojavila predvsem zaradi pomanjkanja prevodov iz japonščine v druge jezike. Gre za podobno stvar kot pri animejih (fansubbing – ljubiteljsko prevajanje). Večina animejev tudi nastane kot adaptacija mange (torej mange so neke vrste podlaga animejem). Ampak, če gledamo nepristransko je večina mang veliko bolj celovitih in vsebinsko dodelanih kot isti animejski naslovi, seveda pa se vedno najdejo izjeme. Zgodovina mang sega v sredino 19. stoletja, v obdobje imenovano Meiji. Prvi zametki in popularnost ter širjenje pa se je začelo po 2. svetovni vojni, ko so se pojavili tudi prvi mangaka-ji (tudi ženske so začele postajati mangakaji, pred vojno so bili le moški). Zraven izraza “manga” se je ustalilo še nekaj podobnih izrazov, ki specifično predstavljajo stripe iz določene države. Tako recimo poznamo “manhwa” (Korejski strip) in “manhua” (Kitajski strip).